Večkrat se sprašujem, ali se sploh splača. Je smiselno težiti k nečemu, česar po vsej verjetnosti ne bom nikoli dobila? Je vsakdanjik poln nenehnih poskušanj, nenehnih padcev in redkih trenutkov, ko se mi, po nekem čudežu, uspe pobrati, res tisto kar si želim? Je sploh vredno vztrajati pri nečem ali je bolje da preneham upati in se posvetim doseganju novih ciljev?
Neverjetno. spet delam iz muhe slona. Še sama ne vem zakaj. Mislim, da je to posledica prostega časa, katerega imam očitno preveč. Preživljam ga v razmišljanju in premlevanju vseh podrobnost, pa naj so še tako nepomembne in malenkostne. Izgleda, da je v človeški naravi, da nenehno premišljujemo o stvareh, ki so se zgodile, o osebah, ki naj bi že bile pozabljene, in vedno znova kujemo načrte, kako bi popravili, kar se popraviti da. Kar je pa najhuje, je to razmišljanje nesmiselno. Nikoli ne pridem do drugačnega zaključka, ne ugotovim ničesar novega. Postanem le še bolj zmedena, ker me še vedno pesti ista težava. Zaželen in tako iskan odgovor, pa ostaja neznanka in motiv za naslednji "koristno izrabljen" prosti čas.
Nekdo, ki ga imam močno rada, mi je predkratkim rekel, da upanje umre zadnje, da se ne splača odnehati, ker potem nikoli ne bomo vedeli, ali smo bili sposobni doseči tisto, kar smo si želeli. Baje je najbolje, da napnemo vse moči in se trudimo uspeti. Kaj pa, če nas čaka nov neuspeh, nov padec, novo razočaranje? Pa kaj potem! S spoznanjem, da lahko dobimo vse, bi bilo naše življenje predvidljivo, enolično in neizvirno. Morda je tisto, česar ne uspemo dobiti, pravzaprav nepotrebno...