ko sem v nedeljo zvečer ob gledanju četrte romantične komedije v dveh dneh pojedla še zadnji košček Milkine Triolade, sem si rekla, da je konec s samousmiljenjem! rade volje bi napisala, da so vse moje težave kar naenkrat izginile, da me je prenehalo moriti vprašanje, kako je mogoče, da se mi je v enem večeru podrl ves svet in da sem napolnila baterije za nove podvige vendar, bodimo realni, taki prebliski pozitivne energije se enostavno ne dogajajo. zagotovo pa sem s tem, ko sem ugotovila, kako nesmiselno samousmiljenje pravzaprav je, na pol poti do spoznanja, da vse le ni tako črno.
ah, ja. včasih bi bilo res lažje, da smo junaki kakih pocukranih filmov. takrat bi tudi pretrpeli nekaj jokajočih scen, ker bi enostavno vedeli, da nas čaka happy ending. in kar je še boljše, tista prasica, ki nas je vedno zajebavala in jo sovražimo z dna duše, bi na koncu ostala sama in po vsej verjetnosti grda, ker ji ne bi uspel novi face lifing. hja, too good to be true :)
tralala
postavlja se vprašanje, kako v normalnem življenju najti motivacijo, ki bi nam pomagala prestati "jokajoče scene", če nas spremlja kruto dejstvo, da srečnega konca po vsej verjetnosti ne bomo doživeli? ugotovila sem, da nekega čudežnega recepta pravzaprav ni. vse je v naših glavah. če bi dneve preživljali v nenehnem žalovanju in bi se prepričevali, da dogodkov/oseb ne bomo nikoli pozabili, bi se nam še bolj vklesali v spomin in v podzavest in več ne bi znali živeti brez samousmiljenja. najbolje je, da sami sebe prepričamo, da bo drugič bolje, tudi če nismo ziher da bo.
ravno včeraj sem gledala en film (ne, ni biu romantična komedija^^) o odvetnici, ki je tako dobro lagala, da je še sama začela verjeti v svoje laži. te seveda niso bile dobronamerne, ženska je začela ubijati, ampak ni to pojnt. hotela sem rečt, da če začneš verjeti, da se nekatere stvari pač ne morejo odvijati tako, kot si želiš, da pa obstaja veliko drugih stvari, kot so naprimer kavica s prijatelji, neke nove aktivnosti in, seveda že klišejski šoping, ki pa dejansko pomaga, s katerimi se lahko zaposliš in prenehaš misliti na dogodke/osebe. res je, da gre za neke vrsto laži, saj je pozabiti zelo težko. cilj tega je, da ugotoviš, da lahko preživiš tudi brez tistega, kar se ti je na začetku zdelo nepogrešljivo. po domače povedano: muvaš on :P
