Njemu

danes sem ga spet videla. mogoče me je na to opozorila že najina pesem na glasbenih željah. takoj sem pomislila nanj, a sem sama sebe prepričala, da ni mogoče, da še kdaj misli name, na naju. verjetno se niti ne spomni, da je ta pesem igrala na radiu, ko mi je povedal, da me ima rad. kako dolgo ga že nisem videla...se tudi njemu zdi tako dolgo, ali sploh ni opazil, da več nisem del njegovega vsakdanjika? spominila sem se na čase, ki sva jih preživela skupaj. minili so tako hitro, še sama ne vem zakaj. kar končalo se je. brez opravičevanja z moje ali njegove strani, samo videla se več nisva. danes je potrkal na moja vrata. popolnoma nepričakovano, mislim, da je tudi sam bil presenečen, ko je videl, kam ga je zanesla pot. pogovarjala sva se, kot da bi se videla še včeraj. ni se spremenil, ostal je poplnoma enak, kot se ga spominjam. zame je bil vedno idealen. če bi bila v kakšnem cmeravem filmu, bi se pod mojo teraso nenadoma pojavila robbie in nicole in začela peti najino pesem. potem bi mi spet rekel, da me ima rad, in sploh ne bi omenjala časa, ki sva ga preživela narazen. to se seveda ni zgodilo ampak sem preživela :) sploh nisva omenjala naju, niti besedice o vseh večerih, ki sva jih preživela skupaj. pravijo, da tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, mora ostati v preteklosti.
ko je odšel, sem še dolgo premlevala vsako njegovo besedo. še zdaj mi ni jasno zakaj je sploh prišel. zdaj ima njo, mene pa več ne potrebuje...