razmišlala sm o romantiki. ma ja, vem, ni tipično za mene, ampak dans, ko sm gledala zaljubljenega shakespearja sm čist not pala in se mi prvič tist dialogi niso zdel tko napačni. sam osladni so pač :) če bi dans fant svojo drago primerjal z veliko polno luno, ki mu razsvetli še tak zamorjeno noč, bi ona takoj pomisla na to da ji je hotu posredno povedat, da je debela, ne pa da jo ma rad :P
kaj pa sploh je romantika? večina jo enači s famoznim sončnim zahodom, ki ga gledaš s fantom, ki na akustično kitaro igra tvojo najljubšo pesem hkrati zaliva rdeče vrtnice, ki jih je posadiu sam zate in peče veliko čokoladno torto. pa ne zato, ker je čokolada znana kot afrodiziak, ampak ker te ma pač tkoooo rad. sori, sam men taka scena bol paše v kak film, ne pa v resnično življenje.
za mene pa je romantika spontanost. ko se čisto navadn večer spremeni v neki ka ne bom verjetno nikol pozabla, ko navadna pesem postane "najina", male pozornosti, ki mi jih prnese, kot je naprimer cukr z gostilne, ker ma pač metulčke gor :)
torej, če bi gledal na romantiko kot na neki subjektivnega in bi kooončno že enkrat pozabli na tisto omenjeno definicijo, ki je več kot očitno zastarela in ma glih zarad nje romantika danes nek negativn prizvok, bi ugotovil, da je pravzaprav vsak lahko romantičen. seveda na svoj način :)